Prav tam, kjer danes stoji cerkev, je bilo nekoč jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršule tedaj še ni bilo, saj je prišla iz Hrvaške in se najprej naselila na Poharci blizu Slovenj Gradca. Uršuli pa na Poharci ni ugajalo, ker so pastirji preveč pokali z biči. Sklenila je preseliti se na drugo goro. Na sedlu pri sv. Danijelu je bila lepa ravnica, porasla z visoko travo. V tem lepem kraju so nekega dne našli podobo sv. Uršule, kar je pomenilo, da ji naj na tem mestu sezidajo cerkev. Posestnica tega travnika pa je bila skopa žena in ker se je bala, da bi romarji pohodili vso lepo hrano, ni pustila zidati cerkve. Zjutraj, ko je vstala, je bila tam, kjer bi morala stati cerkev, globoka struga. Užaljena sv. Uršula je odšla in prišla na Plešivško planino, kjer je pokleknila na kamen in si ogledovala pokrajino. Na skali, kjer je klečala, se še danes vidijo odtisi kolen in romarji prav pridno krhajo skalnate drobce, da jih nesejo domov za spomin in zdravilo. Na jelenovem pašniku se je sv. Uršuli udrla noga v skalo. Vdolbina v kamnu je ostala, vanjo še danes romarji vtikajo noge, saj so prepričani, da jih potem nikoli več ne bodo bolele. Marsikomu se je tudi pripetilo, da je lahko spravil nogo v vdolbino, iz nje pa zelo težko. Ko je sv. Uršula dospela na goro, ki ima podobo trikotne piramide med Slovenj Gradcem, Šoštanjem in Črno-Mežico, ji je zelo ugajalo. Na najlepšem prostoru je bilo jezero, v katerem je prebival povodni mož. Sv. Uršula ga je poklicala iz jezera in mu naročila, naj odpelje jezero drugam, ona pa mu prepusti svoje dosedanje bivališče na Poharci. Povodni mož se je na Plešivcu zelo dolgočasil, ker vse leto ni videl nikogar razen pastirjev, ki so vedno enako ukali in peli pesmi, ki jih je znal že vse na pamet, že kakšnih dvesto let pa se ni prikazala niti pastirica pri jezeru, da bi se mogel z njo pogovoriti. Z naročilom sv. Uršule je bil zadovoljen. Ko ji je obljubil, da se bo preselil z jezerom na Poharco, po moški navadi ni premislil, kako lahko je obljubiti ženski in kako težko je včasih obljubo izpolniti.
(Vinko Möderndorfer, Koroške narodne pripovedke)