KOTLJE se stiskajo k Uršlji gori na jugovzhodni strani štiri kilometre od Raven na Koroškem. Vasica leži sredi hotuljske kotline, ki je pravzaprav razgibana ravnina, polna naravnih lepot. Središče vasi so stare, vaške Kotlje, v bolj gozdne predele proti Podgori pa so se razrasle moderne stanovanjske hiše. Naravne lepote hotuljske okolice, združene s kulturnozgodovinskimi znamenitostmi te pokrajine, so pravzaprav tisto, kar naj bi vsak obiskovalec teh krajev videl in občutil!
Cerkev sv. Marjete v Kotljah je gotska, sredi 18. stoletja pa so jo predelali v baročnem slogu. Cerkev je obdajalo značilno taborsko obzidje, ki so ga pozneje znižali. Glavni oltar in oltar v južni kapeli je izdelal J. J. Mersi, prižnica pa je zgodnje delo slovenjegraškega kiparja Franca Bernekerja. Reliefni križev pot iz terakote je izdelal mariborski kipar Alojz Zoratti. Neenotna, toda kvalitetna arhitektura sv. Marjete daje skupaj s pokopališčem, obzidjem in župniščem cerkvi osrednje mesto vaškega jedra. Na vaškem križpotju, blizu dveh starih lip, stoji pri hotuljski cerkvi spomenik, ki je posvečen partizanskemu mitingu zadnjo oktobrsko nedeljo leta 1943. Takrat so bile Kotlje en dan svobodne. Na spomeniku so imena triinštiridesetih domačinov, ki so dali svoja življenja za svobodo.
Ime Kotelj je v svet ponesel koroški pisatelj Lovro Kuhar - Prežihov Voranc; vasica je njegov rojstni kraj. Hotuljci zvesto varujejo spomin na velikega rojaka. Sredi vasi stoji kulturni dom, ki nosi njegovo ime. Na pokopališču ob cerkvi sv. Marjete v Kotljah je Prežihov grob, ob njem so nagrobni spomeniki Kuharjevih. V središču Kotelj se pri kipu Pobiča s solzicami (akad. kipar Stojan Batič) prične tudi Vorančeva pot – koroška kulturna transverzala. Obnovljena pot ima devet postaj, vodi nas skozi idiliko koroške narave in je hkrati spomin na hotuljske postaje Prežihovega življenja.
Čisto blizu Kotelj je RIMSKI VRELEC. Domačini mu pravijo »Kiséva voda«. Rimski vrelec je bil nekdaj priljubljeno letovišče, znano po izviru čiste alkalične in brezžveplene hotuljske slatine, ki so jo priporočali slabokrvnim ljudem ter proti boleznim želodca in ožilja. Od tod se obiskovalcem ponujajo prijetni sprehodi skozi goste smrekove gozdove in daljši izleti na Sele, Poštarski dom, Smučarsko kočo, Lovsko kočo na Ošvenu in na vrh Uršlje gore. Med vojno je bil Rimski vrelec kraj strahu in muk. O nacističnih grozotah v tej postojanki priča spomenik mučenim in pobitim žrtvam v bližnjem gozdu.
Hotuljsko podolje je služilo kot prehodno ozemlje iz Mislinjske doline v Podjuno že Rimljanom, saj je mimo Kotelj vodila rimska cesta Celeia-Virunum. Tako so že leta 1882 na Brezjah pri Rimskem vrelcu našli rimske novce.
Severozahodno nad Kotljami se dviga nizki PREŠKI VRH. Nad Kotljami je na Preškem Vrhu Prežihova bajta, ki je od leta 1979 spominski muzej slovenskega pisatelja Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca (1893–1950). Bajta je značilna koroška stavba malega kmeta »bajtlerja«, ki nas z urejeno notranjostjo spominja na značilno okolje Prežihove mladosti, o Prežihovem delu pa pričajo življenjepisne in leposlovne drobtinice v muzeju. Bajta je tudi etnografsko zanimiva. Prislonjena je ob sončno reber Preškega Vrha, od koder je lep razgled na Kotlje ter hotuljsko kotlino na vzhodni in na Uršljo goro na južni strani. Notranja razporeditev prostorov hiše in »štiblca« je značilna za tip hiš s črno kuhinjo. Skupaj s hlevom bajta predstavlja vzporedni tip kmečkega doma. Prežihovo bajto so kupili Kuharjevi leta 1911. Od tod je torej odhajal mladi Voranc v svet in sem se je vračal. Tu se je skrival s svojimi somišljeniki med obema vojnama in sem so v letih diktature in druge svetovne vojne romale njegove misli, ko je moral biti brezdomec v tujih deželah. Tu so mladostna leta preživeli tudi njegovi bratje Alojz, Ivan in Avgust. Tik nad Prežihovo bajto stoji nad nekdanjim ajdovim strniščem mogočen bronast Prežihov spomenik (akad. kipar Stojan Batič). Prežihova bajta nas s svojo zunanjo podobo in notranjo urejenostjo seznanja z značilnim kmečko-delavskim okoljem, iz kakršnega so izšli Voranc in veliko njegovih literarnih junakov, s tem pa nam pomaga vsaj posredno spoznavati tudi Prežihovo človeško podobo in svet njegove literature.
Tu so še dobro vidni sledovi »Turških šanc«, saj je bil ves greben od Kotelj do Raven na Koroškem, od dvorca Šratneka do gradu Javornika v srednjem veku utrjen z zaporo in obrambnimi napravami, ki so vaščane branile pred turškimi vpadi.
PODGORA je lepa gozdna pokrajina nad Preškim Vrhom. V tej okolici je Ivarčko jezero. Če se bomo z Ivarčkega jezera vračali peš in po bližnjici na Ravne, bomo šli mimo ostankov gradu Šratneka (Kačjega gradu), nekaj metrov niže pa bomo videli cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki je lepa, baročno predelana gotska stavba z zvezdastim obokom prezbiterija, stoji pa na »Turških šancah«.
V Podgori je pri Kotniku spominska plošča, ki nas opozarja, da se je tu 10. avgusta 1893 rodil pisatelj Prežihov Voranc. Kotnikova domačija je niže v dolini. Tja najlaže pridemo, če od Rimskega vrelca nadaljujemo pot po novi asfaltirani cesti proti jugovzhodu.
PODKRAJ leži zahodno od Podgore. V tej lepi gozdnati pokrajini je zanimiva graščina Lobasovo, ki jo je dokumentiral že Valvasor. Na Lobasovem so gospodarili plemeniti lastniki do 19. stoletja; takrat je graščina prišla v trdne kmečke roke Lečnikovih. Najlepša so še ohranjena intarzirana vrata s podboji. Blizu Lobasove domačije je pod lipo spominsko znamenje, ki priča o sestanku in razgovoru za organiziranje Osvobodilne fronte na območju Mežiške doline.
V lepo gozdno okolico zaselka URŠLJA GORA je kot v zeleno zibelko položena idilična Smučarska koča (765 m). Lastnika Ernest in Danica Štern sta to staro postojanko pod vznožjem Uršlje gore z ljubeznijo obnovila in ji pustila, da diha v maniri polpreteklih let.
Če se bomo vračali iz Kotelj proti Ravnam na Koroškem, bomo opazili na svoji desni, vzhodni strani hribovito sončno pobočje. To so BRDINJE. Sončna lega in rodovitna prst sta domačinom omogočila, da gojijo plemenito sadje, manj vrednega pa predelajo v koroški mošt – sadjevec, ki je eden najboljših v Mežiški dolini. Na Brdinjah so že leta 1961 odkrili prazgodovinske ostanke, ko so pri kmetu Rožeju izkopali kamnit preluknjan klin – prazgodovinsko orodje, ki ga hrani Muzej Ravne. Po nekdanji značilni dimnični hiši pri Vrhnjaku pa so v ravenskem muzeju naredili veren posnetek dimnice vzhodnoalpskega tipa, ki predstavlja osnovo njegove narodopisne zbirke.